Ljubno

Ko se po avtocesti približate Radol'ci iz smeri Ljubljane, vas ob predoru Ljubno pozdravi gruča hiš na pobočju. To je Ljubno, nekdanje lončarsko središče.

Ljubno pa ni idilično le od daleč. Še bolj se vtisne v spomin, ko si vzamete čas za sprehod po vijugavih ulicah, ki se vzpenjajo proti cerkvi. Stare in tudi novejše hiše krasijo številne poslikave. Freske, ki bi bile tako na gosto posejane kot v Ljubnem, najdete le malo kje. 

Večina jih je nastala v zadnjih dvajsetih letih in so delo priznanih ruskih umetnikov Maše Bersan Mašuk in Nikolaja Aleksandoviča Mašuka. Umetnika sta prišla v Slovenijo leta 1994 iz Moskve in si v Ljubnem na Gorenjskem našla svoj novi dom. S pomočjo domačinov sta obnovila staro hišo in v zahvalo s freskami poleg svoje poslikala še marsikatero hišo v vasi. Umetnika še vedno živita in ustvarjata tu.

Ljubno je bilo nekdaj znano lončarsko središče Gorenjske, a je obrt v 20. stoletju zamrla. Še vedno pa ostaja živ spomin na ljubenske sklede in domačinom včasih še rečejo čpinarji. Prav tako kot ljubenske sklede pa je ime Ljubno po deželi ponesla tukajšnja cerkev in z njo povezana legenda.

Čudežni pripetljaj v 17. stoletju je Ljubno spremenil v pomemben romarski kraj tedanje Kranjske. Ob obnovi cerkve je zidar v sence udaril Marijin kip in iz rane ja pritekla kri, ki se ni ustavila. Zgodba se je po deželi hitro razvedela in privabljala vedno več romarjev. Cerkev se še danes imenuje po udarjeni Mariji, romarska pot pa je pričela zamirati z razvojem bližnjih Brezij. 

Če se od cerkve povzpnete še naprej po kolovozu na travnike nad vasjo, se vam bo kmalu odprl razgled na vse strani. Dobrave, Ljubljanska kotlina, Dežela, Karavanke, Jelovica in Julijske Alpe vse ležijo kot na dlani. Ljubno danes z Brezjami povezuje označena pohodna Božja pot Ljubno–Brezje.