Cerkev Marije Pomočnice

Med slikovitimi ozkimi uličicami gorenjske vasi Ljubno stoji cerkev Marije Udarjene. Romarska pot je počasi zamrla v drugi polovici 19. stoletja, ko so romarji pričeli obiskovati bližnje Brezje.

LEGENDA O MARIJI UDARJENI

Ob obnovi cerkve v 17. stoletju se je zgodil pripetljaj, ki je cerkev v Ljubnem spremnil v pomembno romarsko pot. Zaradi pripetljaja se je cerkve prijelo ime cerkev Marije Udarjene.

Ko so leta 1692 obnavljali cerkev, so kip Marije Pomočnice postavili v lopo za cerkvijo. Kot zidar je pri obnovi sodeloval Gregor Eržen, ki je imel dekle po imenu Marija. Ko je hodil mimo Marijinega kipa v lopi, je govoril, da ima nebeška mati sicer lepe oči, a da ima njegova Marija še lepše. Zazdelo se mu je, da mu je Marijin kip odkimal, češ da to ni res. To ga je tako razjezilo, da je s kladivom udaril v Marijino sence. Iz nastale razpoke je pritekla kri, ki se ni ustavila. Tedanji župnik Adam Gregor Engelman je poklical podobarja, ki naj bi udarjeno mesto na Marijinem kipu popravil in prebarval. Toda zaman, razpoka ni izginila vse do danes. Zidar Gregor je, da bi se oddolžil za nesrečo, odšel na romanje v Rim. Ko se je po dveh letih vrnil in pokleknil pred Marijo, se mu je ta v znamenje odpuščanja nasmehnila.

Marijin kip so po pripetljaju postavili na tron glavnega oltarja, zgodba pa je naslikana v oboku prezbiterija.

Notranjost cerkve

Strop pravokotne ladje je banjasto obokan in poslikan. Prezbiterij, na katerem je naslikana zgodba o udarjeni Mariji, je gotski. 

Glavni oltar je bil sprva posvečen sv. Lovrencu, katerega sliko je po letu 1692 nadomestil kip Marije Udarjene. Okrog oltarja visijo številne votivne slike, med njimi tudi zaobljuba nekega grofa iz Petrinje na Hrvaškem. Ena najbolj zanimivih podob prikazuje dobro in slabo opravljeno spoved.

Stranski oltarji so kamniti in izdelani v šestdesetih letih 19. stoletja v kamnoseški delavnici Janeza Vurnika.

Zgodovina cerkve

Prvi zapisi o cerkvi, ki je bila prvotno posvečena sv. Lovrencu, segajo v leto 1377. Po čudežnem dogodku v 17. stoletju se je glas o cerkvi hitro razširil in k njej je prihajalo vedno več romarjev. V 18. stoletju so se zato odločili za gradnjo nove cerkve, ki so ji pozneje ob strani prizidali kapelo sv. Treh kraljev. Leta 1820 je bila cerkev močno poškodovana v požaru, glavni oltar pa je ostal nedotaknjen.

Zvonik stoji samostojno in je bil pozidan v 18. stoletju.